Na domači strani Kinesiohealinga lahko zaslediš napis “Celostna obravnava telesa”. TC Kinesiohealing je moj koncept celostne obravnave telesa in odločila sem se, da delim na podlagi česa je osnovan.
Vsi vemo, da je zdravje največje bogastvo in da je to nekaj, česar ne moremo prijeti, pokazati s prstom, lahko pa to občutimo. Če nimamo zdravja so naše možnosti delovanja izredno omejene, pri nekaterih bolj kot pri drugih. Večina nas slej ali prej spozna, da je zdravje nujno potrebna komponenta, če želimo kvalitetno življenje in če želimo, da je v našem življenju prisotno tudi veselje, radost in igra.
Za optimalno zdravje, iz mojega vidika, moramo naslavljati zdravje in skrb za telo, zdravje in skrb za naš um ter hkrati upoštevati tihi glas duše, ki vedno usmerja in vodi naše življenje v določeno smer. Namesto duše lahko uporabimo tudi izraz srce, če se boste tako z zapisom lažje povezali. Naše srce je tisto, ki ljubi in tisto, ki hrepeni po določenih izkušnjah, ki dajejo našemu življenju polnost in pomenljivost. Naše srce je mnogo več kot samo črpalka ali poganjalec krvi – vendar o tem kdaj več in bolj podrobno drugič.
Preko študija kineziologije in raziskovanja tematik anatomije, fiziologije, treninga in prehrane sem se naučila, kako skrbeti za zdravje telesa. Kako zagotoviti uravnoteženo gibanje za dolgoživost, kako zagotoviti primerna hranila ali prehrano, da telo ustrezno podpremo pri razvoju, gradnji ali ohranjanju ter kako telesu dati ustrezno sprostitev, umiritev ali počitek. Osebno trenerstvo ali gibalna terapija pri meni zajema telesni vidik zdravja.
Dlje časa, kot se ukvarjam sama s sabo in dlje časa kot delam z ljudmi, vse bolj jasno mi je postalo, da lahko za telo naredimo vse in še več, pa ne bo dolgoročnega učinka, če naša glava ni na pravem mestu in mi z mislimi vse drugje kot v stiku s sabo. Zelo dober primer je želja po hujšanju. Dokler se obsojam za vsak grižljaj, ki ga dam v usta, dokler se gledam v ogledalo in sovražim vsak kotiček svojega telesa, dokler vlagam vase iz sramu in ne-ljubezni do sebe, telo ne bo odvrglo odvečne teže – vsaj ne dolgoročno. Z vsako spremembo, ki jo vpeljemo v življenje in svoj vsak dan moramo vedeti s kakšnim namenom prihaja in kaj želimo s tem doseči. Zato je odnos do sebe pri vsaki spremembi ključnega pomena. Besede, ki si jih izgovorjamo in namenjamo, pa če tudi v lastni glavi, jih telo sliši, če tudi jih ne sliši naš sosed, naša mama ali naš partner. Mi smo edini, ki slišimo vse naše misli in edini, kateri se pred njimi ne moremo skriti in jim ubežati. Vodenje procesa ali mentalni trening pri meni zajema mentalni vidik zdravja. Torej, na kakšen način komuniciram sam s sabo? Ali slišim in čutim svoje telo? Ali se zavedam svojih psiholoških procesov in ali se zavedam iz kje prihajajo? Ali se zavedam, kako oblikujejo moj vsak dan in kakšno moč imajo, ko govorimo o dolgoročnem stanju našega duha?
Dušni ali srčni del zdravja pa naslavljam s pomočjo astrologije in / ali branja iz kart. Vsak izmed nas je unikat, vsak izmed nas bo življenje doživljal na drugačen način, glede na naš izvor in izkušnje, ki jih tekom življenja doživimo. S pomočjo astrološke karte lahko dobimo dober vpogled v to, h katerim izkušnjam teži naša duša, kako bomo doživljali določene stvari v življenju, kaj nam predstavlja radost, veselje in ljubezen ter navsezadnje, način kako lahko izrazimo svojo esenco – svojo dušo, svoje srce. Vidimo lahko tudi, kateri aspekti življenja nam predstavljajo večji izziv, kje so naše šibke točke ali slepe pege. Videti situacije stvarno, je nekaj povsem drugega kot doživljati stvari skozi svojo prizmo zaznave. Ravno zato se mi zdi izredno pomembno, da se zavedamo, da naše doživljanje ne govori o absolutni resnici temveč o naši resnici. In prav vsak izmed nas ima pravico do lastne resnice ter lastnega doživljanja. Bolj kot sprejmemo ta vidik življenja kot nekaj, kar polni in obarva naš vsak dan, bolj bo deloval nam v prid, bolj polna in bolj mavrično obarvano bo naše življenje. Mavrica, ravno s svojo prispodobo, ko nastane, ko se na nebu združita sonce in dež (veselje in žalost), dodaja cel spekter našega doživljanja. Brez žalosti ne vemo kaj je sreča in brez sreče nebi vedeli, kaj pomeni žalost ali potrtost.
Težko je govoriti in obravnavati te stvari ločeno, ker so tako tesno povezane med seboj. Ko smo zadovoljni sami s seboj, dobro funkcionira tudi telo, ponavadi tudi nimamo večjih zdravstvenih težav. Kadar je obratno, da nismo zadovoljni sami s sabo, bolj obremenjeno je tudi telo, čustveno in zdravstveno.
Življenje samo ni nič drugega kakor doživljanje, pridobivanje izkušenj in večno učenje. Poznati in opazovati sebe, znotraj družine, odnosov in ostalih interakcij s svetom, z Zemljo. To ne pomeni, da naša izkušnja življenja ne more biti nič posebnega, ravno obratno, naše življenje je lahko tako razburljivo, vznemerljivo in unikatno… Do te mere, da bi najrajši napisalo knjigo, da bi še kdo drug lahko prebral in doživel norosti, ki smo jih doživeli mi. Premalo pa se zavedamo, da ta knjiga, ta odtis življenja večno živi v našem genskem zapisu, DNK-ju, katerga dajemo naprej na svoje otroke in kasneje njihove otroke. To je pečat, ki ga zares pustimo v svetu, ko naša duša zapusti telo. (P.S., DNK se lahko spreminja celo življenje in imamo nanj precej več vpliva kot si mislimo).
Vsi poznamo pregovor “jabolko ne pade daleč od drevesa”, premalokrat pa se vprašamo, kakšna je naša jablana, kako za njo skrbimo in s čim jo hranimo. Če je plod kvaliteten, ne bomo imeli težav s tem, da pade blizu. Če plod ni kvaliteten, pa je naša tendenca, da prej pogledamo vse drugo kakor drevo, iz katerega je padlo.
