Tekom ostalih zapisov in bloga boste že dobili nekaj vpogleda v to kdo sem. Vseeno pa bom napisala nekaj o sebi.
Že od nekdaj sem se počutila kot grdi raček v svoji družini, pa ne zato ker me nebi imeli radi, temveč zato ker sem bila tako drugačna od ostalih. Že kot zelo majhno deklico so me ves čas zanimale živali, največja ljubezen ali obsesija pa so bili konji. Kot da bi imela vgrajen radar, sem od nekdaj zaznala njihovo prisotnost in si želela njihove bližine. Pri cca treh letih sem prvič sedela na konju in od takrat smo nerazdružljivi.
Med konji sem se počutila doma, bili so moji najboljši prijatelji, tisti, katerim lahko zaupaš vse skrivnosti. Danes ni nič drugače, le da imam sedaj dva svoja konja, kobilo Lilyputt – krajše Lily ter kastrata DunItWhizLove- krajše Pooh. Pooh je blondinec na fotografiji in je dobesedno plod moje domišljije in Lilyne maternice. Kot vsak odnos, tudi odnos ali partnerstvo s konjem ni enostavna naloga. Ko enkrat jahaš v jahalni šoli ali tuje konje, se ne zavedaš kaj lastništvo konja vse prinese. Koliko skrbi, koliko truda, koliko ran, koliko poškodb in seveda, koliko LEPEGA. Šolski ali tuj konj ne more nikoli pričarati tako lepih občutkov, kot jih lahko tvoj lasten, vsaj moja izkušnja je taka.
Leta in leta sem si želela svojega konja, prosila, se metala ob tla, ker mi doma tega niso omogočili. “Ko boš dovolj velika, imela izpit za avto in svoj denar, takrat boš pa lahko imela konja”. Stavek, ki sem ga najbolj sovražila, ker sem vedela kako daleč je še to. Vendar, da ne obesim staršev na klin, so mi vseeno omogočili v tem času, da sem redno jahala v jahalni šoli in preživljala čas na ranču z islandskimi konji. Kasneje sem si ure jahanja odslužila kar s kidanjem gnoja.
Leta 2014 je prišel ta čas, ko sem se odločila za nakup konja. Vendar to ni bila ne Lily in ne Pooh. Bil je konj po imenu Lun, ki je izgledal zelo podobno kot sedaj izgleda Pooh, najina zgodba pa se je kruto končala prej kot v 6 mesecih. Jaz s poškodbo hrbta, mesec kasneje pa on z usodnim zlomom noge. Kaj mislite, kaj se je zgodilo, ko si pri 20 letih kupiš prvega konja, upaš na pravljico, daš zanj vse prihranke in se zgodi to? Marsikdo bi rekel to ni zame in odkorakal stran. Jaz pa sem približno pocelila hrbet, potem pa šla na lov za naslednjim konjem – to je bila Lily.
Konja mi ves čas služita kot okno v svet, katerega bi rada živela. Način življenja, ki bi ga rada imela. Včasih sta mi zgolj inspiracija, včasih pa neizogibna motivacija, da garam, se trudim in poskrbim, da SMO. Da ostanemo skupaj. Na čuden način – glede na to da so konji luksuz- sta mi pokazala skromnost, požrtvovalnost in srčnost.
Zaradi mojih poškodb, njunih poškodb sem se naučila “celega boga” o biomehaniki gibanja, o negi, o oskrbi, o prehrani, o fiziologiji, o povezanosti in še in še. Z lahkoto lahko rečem, da so konji moji največji in večni učitelji, katerih nebi zamenjala za noben certifikat ali državno podpisano diplomo. Čeprav imam tudi to 😉
Skupaj z opravljeno biotehniško gimnazijo, študijem Kineziologije in večno ljubeznijo do narave in konj sem dobila kar dobro popotnico za razumevanje življenja, telesa, zdravja in stvari, ki so v življenju pomembne. Sploh, ker se moj vgrajeni piflar nikoli ne ustavi in mi učenje dejansko pomeni tudi sprostitev. Svet ezoterike mi je vedno bolj domač, zato svoja izobraževanja trenutno nadaljujem v tej smeri.
Po horoskopu sem vodnar, s podznakom škorpijona in luno v biku. Verjamem, da vam to ne pomeni kaj dosti, lahko dodam, da sem en kompleksen piškotek. Malo za šalo, malo za res, upam, da ste dobili kakšno informacijo o meni.
